dvostruka artikulacija jezika

dvostruka artikulacija jezika, svojstvo ljudskih jezika da se svaki izričaj može raščlaniti na minimalne jezične znakove ili moneme, odn. morfeme (prva artikulacija), a glasovni se izraz monema (morfema) može raščlaniti na minimalne razlikovne uzastopne jedinice ili foneme (druga artikulacija); jedan od temeljnih pojmova funkcionalne lingvistike A. Martineta; →  artikulacija.